Farmacevt.Alkimist.Slikar.

Začeti zgodbo o ustvarjanju Simona Tratnika na koncu je morda nenavadno, a hkrati nam njegovo zaključno dejanje marsikaj pove o njegovem likovnem izražanju, nam odpira pogled na samosvoje ustvarjalno obzorje in razkriva njegove temeljne značilnosti, prisotne v raznolikosti. Spirala, s katero se podpisuje, je resnično neke vrste pečat, je emblem, v katerem se koncentrira k simboliki naravnana avtorjeva ustvarjalna identiteta, hkrati pa v njej zaznamo tudi serpentine začetne črke njegovega imena.

Likovno izražanje, ki je podkrepljeno s talentom, z afiniteto, občutkom in veseljem je bilo v njegovem življenju prisotno že od otroštva in je puščalo marsikatere ustvarjalne sledi, a poklicna pot ga je odpeljala v farmacijo, vez s slikarstvom pa je ostala ter se vztrajno nadaljuje in poglablja. Kot neke vrste sodobni alkimist je Simon Tratnik vstopil v ta vznemirljivi svet in začel sistematično raziskovati likovne izrazne možnosti, tako barv, kot oblik, linij in točkovnih postankov, pa kompozicij ter slikarskih tehnik. Analitično pristopa do tehničnih in tehnoloških možnosti, ki mu jih ponujajo akrilne barve, katerim pa mestoma dodaja tudi druge medije, da bi odkril nove in drugačne učinke, da bi lažje izrazil tisto, kar je njegova imaginacija.

Njegova dela so slogovno različna. Interpretacije segajo od resničnosti do ekspresije, se zaustavljajo v različnih stopnjah stilizacije, se srečujejo s kubističnimi rešitvami in sežejo vse do geometrijske abstrakcije. V rešitvah veje simbolizem, saj želi avtor povedati na globlji, posredno spoznavni, metaforični in asociativni način. Vidno želi narediti tudi tisto, kar je nevidno. Pri tem se poslužuje tako obče simbolike kot osebne, intimistične.

Slike Simona Tratnika so prepoznavne predvsem po izraznosti in moči barv. Avtor je namreč kolorist, ki ljubi barve, ki jih jemlje iz široko razprte barvne palete, ki prisega na intenzivne, konkretne, žareče, ki jih postavlja v dinamična soočanja in z njimi uresničuje tonska stopnjevanja, ki ga vodijo od ploskev s temnim obrobjem do svetlih in iluminiranih središčnih delov.

Barve mu niso le snov za ustvarjanje, ampak z njimi izraža tudi svoje misli, stanja in svojo naravnanost, zato je paleta simbolno osmišljena. Prav tako pa mu je pomembna tudi risba, saj to najbolj elementarno sredstvo izražanja v njegovih delih nastopa tako v aktivni kot v medialni vlogi, vselej pa odločno in tekoče, mestoma celo kot površinsko izpostavljena konturna sled.

Avtor ustvarja iz sebe, razkriva, kar je v njem. Slikarstvo je zanj svet svobode, v katerem sledi le svoji notranji vokaciji, svojemu srcu, brez cenzure, distanciran od trendov sedanjega časa. Njegov ustvarjalni ritual pa ima pomembno in trdno podstat, premišljeno in osmišljeno organizacijo, v kateri je zakodirana likovna lepota. Temelj za snovanje in gradnjo likovnih kompozicij je namreč v zlatem rezu. Tako so slike grajene s simetrijo in proporci, ki veljajo za najlepše in najbolj skladno razmerje. Duh estetike pa veje tudi v dialogih nasprotij med temnim in svetlim, osvetljenim in senčnim, gladkim in strukturiranim, mehkim in grobim, zaobljenim in oglatim, prisotnim in odsotnim ter je vzpostavljen v odnosih med detajlom in celoto.

V slikarstvu sledi osebni percepciji prostora, časa in življenja, lastni filozofiji ter neke vrste energijskemu slikanju medprostora – slikanju stvari, ki so velikokrat očem nevidne. V delih odmeva tudi feng šuj, pri slikanju dreves pa ustvarjalna dejanja povezuje celo z načeli bonsaistike. Vse to so načini in pristopi uresničevanja ravnovesja in ustvarjanja ritmov ter ubranih, soodvisnih odnosov, ki se manifestirajo v njegovem slikarstvu. Ob vsem tem v delih igra pomembno vlogo tudi znanost, predvsem matematika, in numerologija, saj se zlati rez pogosto vklaplja v vibracije števil 3, 6 in 9.

Avtor zelo rad slike povezuje v večdelne celote, najpogosteje v triptihalne zasnove, pa tudi v diptihe in druge poliptihalne oblike. Željeno zgodbo namreč ne more povedati le z eno samo sliko, posredno pa takšen način v misel prikliče večdelne oltarne slike. Pri slikarstvu se nenehno srečuje tudi z vprašanjem, do kod seže slika. Razmisleka, ki je povezan z ustvarjalno prakso modernizma, se loteva na oseben, filozofsko podkrepljen način. Uresničuje slike, ki gledalca vabijo, da vstopi vanje, hkrati pa premorejo odprt pretok v širši prostor. Njegova dela imajo še eno domiselno rešitev, ki najpogosteje ostaja skrita. To je dvojnost slike, ki obsega sprednje, vidno polje, in zadnji del, kjer avtor ustvari posamezni detajl, simbol, nekakšen rezime ali miselni koncentrat. Dela nastajajo na panelih, saj mu je slikovni ekran hkrati paleta, na kateri lahko meša barve.

V raznolikem opusu nastopajo motivi, ki so vsebinsko prepoznavni, nekateri pa pripadajo abstrakciji. Avtor najpogosteje upodablja peteline, ribe in drevesa.

Petelin je znan kot emblem ponosa. Je sončen simbol, Japonci pa mu pripisujejo tudi pogum. V Bibliji je simbol pameti. V delih Simona Tratnika je predstavljen na različne načine in predstavljajoč različne vloge in pomene. Avtor skozi simbolistični pogled spremlja dogajanje nastanka petelina v jajcu, ga nato vodi skozi niz likovnih metamorfoz in ga naslika tudi v pretiravani podobi, z močno poudarjenimi atributi.

Riba prav tako ni le del živalskega sveta, ampak ima svojo simbolno pomenljivost, tako v različnih kulturah kot v Tratnikovi ustvarjalnosti. Je simbol elementa vode, življenja in plodnosti. Povezana je tako s krščansko ikonografijo kot s kitajsko, kjer je simbol sreče. V Tratnikovem slikarstvu njena podoba variira, je avtorsko artikulirana, domišljena v različnih barvnih in oblikovnih konceptih, v nekaterih rešitvah pa zaradi izrazito ostrih detajlov forme učinkuje celo groteskno.

V slikarstvu Simona Tratnika imajo posebno mesto drevesa. Oblikovno so sestavljena iz močnega debla in uravnoteženo razporejenih vej, vpetih v trikotniško formo. Veje se najpogosteje spiralasto zaključujejo. Takšna podoba drevesa je avtorjev arhetip, znotraj katerega pa sprošča lastno domišljijo, ki ga vodi v motivna prehajanja med drevesom in človekom, ko deblo postane korpus, pa tudi v pravljičnost, predvsem pa v dodatna akcentiranja simboličnih pomenov skozi številne detajle.

Slike, na katerih dominira drevo, namreč zajemajo širok repertoar najrazličnejših vsebinskih naglasov in globlje pomenljivih vsebin. Tudi sicer drevo velja za izjemno energijsko razvito in bogato bitje in je tisti element naravnega okolja, ki ima posebne in številne simbolne vrednosti. Povezuje zemljo in nebo in se tako dviguje v duhovni svet. Avtor v obravnavane prizore vnaša različne, celo numinozne vsebine. Ob plejadi del malega formata, na katerih ga zaposluje omenjeni motiv, je kar dvanajst slik večjega formata, na katere je posadil vsakokrat drugačno drevo, in to ne le eno samo. Namesto, da bi pogledal v koreninski sistem, je ustvaril še eno drevo, kot zrcalno variacijo. Takšen koncept omogoča, da sliko postavimo na dva načina, da jo obrnemo in dobimo dve varianti iste podobe. Tako v avtorjevem simbolističnem ekosistemu nastaja cel gozd enkratnih, neponovljiv, svojevrstnih dreves.

Kljub barvni in oblikovni živosti ter posebni moči, ki jo predstavljene slike izžarevajo ter njihovi fascinantnosti in komunikativnosti, v njih ostaja marsikaj skrivnostnega. Simona Tratnika ontološka ambivalenca vodi k vzpostavljanju diskurza z geometrijsko stiliziranimi oblikami, s praoblikami, ki v sebi nosijo božansko geometrijo in moč ter posedujejo večne modrosti in simbolna sporočila. S tem dokazuje željo po preseganju stvarnega. Prav elementarne oblike, znaki in simboli, ki so gradniki njegovih celot, mu omogočajo ustvarjati samosvoje, avtorsko intimne refleksije. Spirala ali viba, ki nas spremlja skozi celotno slikarjevo ustvarjalnost ter evocira razvoj moči, nakazuje tudi avtorjevo napredovanje, njegov razvoj in na široko odprte možnosti novih ustvarjalnih začetkov.